Velenje, 31. 8. 2019
KUNI INTERVJU: Anže Korenjak
Z združevanjem podob želi Anže Korenjak v svoji razstavi Želenje ustvariti absurdno in humorno štimungo, ki nam da, če že ne jamstva da naša bit sploh kaj šteje, vsaj estetski užitek in gledalca vabi, da premisli o svojem mestu znotraj možnih interpretacij sveta.
Kaj je inspiracija, thrill, drive, kakorkoli, za ustvarjanje teh del? Bi jih lahko opisali kot humorne, skoraj post – apokaliptične? Kako bi jih opisal sam?
To so alegorije naših upanj in strahov, utvar in želja.
Si se poigral tudi s kakšnimi večjimi mesti, metropolami? Načrtuješ še kakšno podobno razstavo?
Najraje se poigravam s slovenskimi. Načrtujem, spomladi.
Hitler, Tito pa Alfi Nipič in še kdo… v delih izpostavljaš medijsko prepoznavne ljudi in jih postaviš v neko absurdno situacijo. Kako izbereš osebo in njeno “zgodbo”, aktivnost, se pravi kaj človek na sliki počne?
To je odvisno od njegove absurdnosti. Po navadi gre za neko fizično ali moralno gesto, ki ji skušam najti njeno vsebinsko nasprotje ali pa jo zgolj reprezentativno ovekovečiti.
Študiral si umetnostno zgodovino. To znanje ti najbrž koristi pri ustvarjanju teh del?
Mislim da umetnostna zgodovina nikomur ne koristi, je pa strašno inspirativna. Bi jo vsem priporočal, še posebej študentom raznoraznih likovnih smeri.
Se zgodovina ponavlja?
Ne.
Kunigunda letos raziskuje široko polje kulture, ki se razprostira kot vesolje. Kam bi šel, če bi lahko potoval s svetlobno hitrostjo?
Kamor bi šla svetloba.
