Velenje, 01. 06. 2017

Tisti z najprekaljenejšimi srci…

Siniša Hranjec

Nostalgija, močna, včasih otožna želja po tem kar smo čutili, po preteklih časih, ki jih ne bo nikoli več. Nostalgija. Tudi lepo čustvo, sploh takrat, ko obujamo spomine, ko se spominjamo starih prijateljev, starih zgodb.
Na koga se obrniti, ko brskamo po preteklosti Festivala mladih kultur Kunigunda, ki bo letos praznoval svojih 20 let? Kdo pozna njegovo pot, Kunigundine dogodivščine in skrivnosti bolje kot tisti, ki so z njo že od prvih korakov? Če kdo, so to njeni zavezniki – starešine, ki jo budno spremljajo in soustvarjajo še danes. Prvi med njimi je Siniša Hranjec.
O tem, kako je bilo včasih in kako je danes, smo se pogovarjali s Sinišo Hranjcem, ustvarjalcem glasbenega programa, ki je poleg Saša Misje del festivala že od samega začetka. »Jaz sem imel prvo leto napisano ime KUNIGUNDA na listu, ker si ga nisem mogel zapomniti, niti ga nisem znal izgovoriti. Zdaj zadnjih par let ga pa že znam! Ti povem polni naslov: Festival mladih kultur Kunigunda!« (smeh)

Nekoč so glasbeni program sestavljali za šankom, tudi evalvacija po končanem festivalu je bila tam. To je bil prostor za debate, analize, načrtovanje. »Saj se tudi danes včasih dobimo za šankom, ampak je vse skupaj bolj resno. Tudi evalvacije so zelo drugačne. Prvo leto sva imela vse koncerte čez samo dva, jaz in Zalika Klemenc. Letos nas je bilo sedem.«

Sedaj z nastopajočimi večinoma komunicirajo preko mobilnih telefonov in mailov, facebooka in ostalih družbenih omrežij. Včasih temu ni bilo tako. »Pisali smo si pisma, klicali smo jih po stacionarnih telefonih, številko si že nekje dobil. Če je pa nisi, si pa poklical enega pa drugega pa tretjega, dokler nisi našel nekoga, ki jo je imel. Vse je »laufalo« v nulo (smeh)! Telefonske sem nosil naokrog napisane na listku in na dan koncerta sem jih še enkrat poklical. Po navadi so se javile mame in fotri, kar je bilo super, ker če jih ni bilo doma, so bili že na poti na Kunigundo. Takrat so bili tudi še bolj čudni avti kot zdaj, z vsemi mogočimi so prihajali. Pa z vlakom in avtobusom, celo na štop. Ampak prišli so pa vedno.«

Siniša ima doma spravljene vse knjižice preteklih let, lepo sortirane po mapah. »Imeli smo nastopajoče iz res vsepovsod. Tudi Amerike, Avstralije. Lahko kdaj pokažem, ampak moraš obljubiti, da mi vrneš nazaj!«, mi ponosno zagrozi. Tudi organizacija samih dogodkov se je zelo spremenila. »Ker ni bilo mobilnih telefonov, da bi se poklicali, si moral človeka poiskati fizično, torej jaz sem iskal bande po prizorišču, bandi pa mene. Največji problem je bil iskati v temi, preden so morali na oder.«

Čeprav v koncertni ekipi dajejo priložnost tudi neznanim imenom, še ne uveljavljenim glasbenikom, je vedno glavni kriterij kvaliteta. »Morajo pa imeti tudi nek čar,« pripomni Siniša. Iščejo jih tako, da raziskujejo glasbo, hodijo na koncerte, dobijo priporočila, muziko preposlušajo in predebatirajo. »Čisto mimo še nikoli nismo usekali, so pa prišli že tudi ful prbiti bandi haha! Ampak nič ni narobe s tem.« Še posebej pozorni so, da vsako leto priložnost dobijo lokalni ustvarjalci.

Ko sva se pogovarjala o zanimivih predstavah, performansih skozi leta, se mu je na obraz prikradel nasmešek. »Joj, enkrat se spomnim, smo delali nek dogodek in sem šel nekaj iskat v šotor, v šotoru so bile pa punce, vse zgoraj brez! In sploh se niso oblekle, ko so me zagledale. Vsi smo se smejali.«

Je Sinč na lansko Kunigundo pripeljal dobre bende?

“Pisali smo si pisma, klicali smo jih po stacionarnih telefonih, številko si že nekje dobil. Če je pa nisi, si pa poklical enega pa drugega pa tretjega, dokler nisi našel nekoga, ki jo je imel.”
Siniša Hranjec, Festival mladih kultur Kunigunda
»Joj, enkrat se spomnim, smo delali nek dogodek in sem šel nekaj iskat v šotor, v šotoru so bile pa punce, vse zgoraj brez! In sploh se niso oblekle, ko so me zagledale. Vsi smo se smejali.«
Siniša Hranjec, Festival mladih kultur Kunigunda
“Kunigunda je ljudska, generacije se menjujejo, to je super. Meni bo vedno super, ko vidiš nove ljudi, ko jih zanimajo te stvari in jim damo priložnost sodelovati.”
Siniša Hranjec, Festival mladih kultur Kunigunda
“Jaz sem imel prvo leto napisano ime KUNIGUNDA na listu, ker si ga nisem mogel zapomniti, niti ga nisem znal izgovoriti!”
Siniša Hranjec, Festival mladih kultur Kunigunda

Ideja, ki se nikoli ni uresničila, za katero nikoli ni bilo prave priložnosti, je Velenjsko jezero. Siniša ga vidi kot koncertni prostor, kjer bi se lahko tudi kampiralo. »To je še vedno moja velika želja. Ljudje bi prišli od vsepovsod, lahko bi prespali.« Pohvalil je lokalno skupnost, pravi da so jim vedno stali ob strani, da so podpirali vse nore ideje in da je tako še zdaj.

Je Kunigunda velikokrat dosegla svoj namen, je premikala meje v glavah? »Seveda, saj to je to, Kunigunda je ljudska, generacije se menjujejo, to je super. Meni bo vedno super, ko vidiš nove ljudi, ko jih zanimajo te stvari in jim damo priložnost sodelovati. Na tak način se razvijajo, to je zelo pozitivno. Imaš festivale, kjer je vedno ena in edina ekipa, ki ne spusti nikogar zraven, tak festival bo imel kratko življenjsko dobo.« Prav v zadnjih letih Kunigundo prevzemajo nove generacije, mladi entuziasti, ki razumejo koncept festivala, se z veseljem učijo od izkušenih, predvsem pa z njim dihajo in utripajo. Kot pravi Siniša: »Ni point v honorarju, Kunigundo delamo s srcem. To ni služba, festival moraš začutiti.«

Špela Verdev