Velenje, 24. 8. 2021

KUNI INTERVJU: Tadej Droljc

Tadej Droljc je slovenski umetnik in kreativni programer, ki dela v presečišču zvoka, slike in luči. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, svoja dela pa je tudi predstavljal na festivalih po celem svetu, med drugim na znameniti Ars Electronici, L.E.V. festival, Paris Biennale NEMO in še več.

V sodelovanju s platformo konS je na Kunigundi tokrat predstavil avdiovizualni preformans Žarkolom. Žarkolom je delo laserja, ukrivljenih ogledal in zvoka, ki se ukvarja z volumetričnimi avdiovizualnimi objekti, ki se pojavljajo iz tesne sinhronizacije zlomljenih svetlobnih žarkov in zvočnih valov. Med opazovanjem nismo prepričani ali poslušamo zvok premikajoče se svetlobne strukture ali pa vidimo poosebitev zvoka ali nekaj vmes. V poetičnem prostoru Žarkoloma so vse te interpretacije veljavne. Žarkolom ponuja okno v kateri nevidno prinese pod luč.

Si zelo uspešen v svojem delu, za svoje projekte si bil tudi večkrat nagrajen, dela so bila predstavljena na festivalih. Kaj te žene da ustvarjaš in raziskuješ svojo umetnost? Od kje črpaš navdih, kaj vzpodbuja tvojo domišljijo?

Navdih črpam predvsem pri stvareh, ki me zelo prevzamejo, ki se me dotaknejo in si jih ne znam dobro razložiti. Stvari, kjer nekako racionalni del interpretacije odpove ali  pa si jih razlagamo do določenih omejenih mej.  To inspiracijo v bistvu črpam bodisi od narave, raznih pojavov v naravi, ki so zame zelo osupljivi ali pa iz umetnosti.

Kako je nastajal ta performans, kakšen je proces?

Žarkolom je bil zelo dolgotrajen proces. Na začetku je šlo predvsem za veliko eksperimentiranja z laserji in ogledali. V svojih delih dostikrat začnem z nekim, recimo temu, realtime avdiovizualnem materialom, kjer se nekako zvok in slika, hitro in sočasno odzivata in dopolnjujeta. To po navadi delam v digitalnem svetu, tukaj pa je velik poudarek na analognih lučeh v prostoru, ker sem hotel vizualizacijo nekako podaljšat v prostor. V prvi fazi, ko sem te avdiovizualne dele začel razvijat sem dosti eksperimentiral z različnimi tehnikami in na koncu sem se odločil, da mi je v bistvu najbolj zanimivo, da projiciram zelo preproste oblike – črte, kvadrate, kroge, malo distorizirane in da potem ogledala naredijo tisti del, ki vse skupi dela, vsaj zame je to ekstra zanimivo. Ko sem enkrat to imel, je bil dolgotrajen proces vkomponirati zvok, luči in slike. Tukaj so mi zelo naproti prišli koproducenti Kino Šiška, da sem lahko v njihovi dvorani delal, komponiral stvari in sem res lahko ustvarjal, zvok, sliko in luči skupaj.

Letos je rdeča nit festivala srcalo družbe, kaj tvoj performans srcali nazaj?

Mogoče bi se spet obrnil na tisto, kar sem prej rekel, na nekaj neznanega, na nekaj kar se nas globoko dotakne. Projekt nima nekega točno določenega sporočila ali pa neke moralne note, ampak mislim, da se te dotakne, da neke vsebine tvoje pridejo do zavesti, ki bi bile zanimive. Vsaj zame recimo, da malo o tem razmislim in jih pobližje pogledam.

Kako pa je prišlo do sodelovanja s platformo konS?

Izbran je bil moj nov projekt, ki zaenkrat še nima naslova, ki izhaja iz Žarkoloma. Gre pa za inštalacijo, kjer bo en zelo velik obroč. Tukaj imam ogledala v obliki C, tam gre pa za prstan, ogromen, trimetrski, noter bodo neka zrcala, ki se bodo premikala, vrtela in seveda spet laser. Tako, da ta projekt ki je bil izbran na konS-u je nekako nadaljevanje te estetike, ki sem jo začel raziskovati z Žarkolomom. Ampak, ker ta projekt trenutno še ni v fazi, da bi lahko karkoli predstavil, se zdaj predstavljam z Žarkolomom.