Velenje, 25. 8. 2021

KUNI INTERVJU: Koromač // Bakalina Velika

KOROMAČ

Koromač je šestčlanska (občasno tudi devetčlanska) skupina iz Vrtojbe, ki na svojevrsten objesten način preigrava težko glasbo. Ob praznovanju desete obletnice delovanja so leta 2019 na festivalu Jazz Cerkno posneli svoj drugi album, Kontrapunk, ki združuje vse, kar Koromačevci obožujejo: jazz, improvizacijo, punk in vse ostalo, kar spada v težko glasbeno kategorijo.

Po letu in pol odkar se je začela korona so se končno vrnili na odre. Na njihovem prvem koncertu nazaj smo se pogovarjali s člani  Aljažem, Juretom in Francescom.

Kdaj ste začeli z ustvarjanjem in kdo je bil pobudnik?

Aljaž: Osnova Koromača je nastala leta 2009, zdaj je že 12 let od tega. Začeli smo igrati jaz in eden od naših dveh bobnarjev, Urban Kušar in basist Matjaž Bajc. Takrat smo igrali pač tipičen pank, recimo da smo se nekako lovili med nekim metalom in pankom. Potem smo se po petih, šestih letih prijavil na Klubski maraton od Radia študenta in smo rekli, zakaj nebi malo povečali zasedbe. Klapa je že šla malo bolj v jazz, poslušali tako muziko, igrali tako muziko. Potem smo dobili še tri nove ljudi, še enega bobnarja, kitarista in saksofonista, seveda. Od takrat je ta sekstet ostal, razen za 10 obletnico, zato ker mamo radi obletnice, smo se odločil, da bomo dodali, še tri ljudi, ne štiri ampak tri. Posneli smo svojo drugo plato takrat v živo na festivalu Jazz Cerkno, predstavili smo plato, imeli še en špil in potem je prišla korona.

Jure: Tako da smo tu predstavniki vseh treh valov, prvi val, drugi val, tretji val. Četrti še prihaja (smeh).

Nosi ime Koromač kakšen poseben pomen?

Aljaž: Ne!

Jure: A lahko jaz povem štorijo, kaj je vaš someščan Žiga Jenko mislil. Mi je enkrat razlagal, če koromač slučajno ima kaj veze s tem, ko je LGBTQ skupnost v Veliki Britaniji v osemdesetih, ko so protestirali. Naj bi nosili na proteste take košare polne koromača, kot protest, zato ker so v srednjem veku, metali na grmade koromač, da ni smrdelo po človeškem mesu in je to on ful vidu simboliko v tem, realnost je pa…

Aljaž: Realnost je pa, da nismo imeli nobenega imena in pevec ki bi moral peti originalno pri Koromač in nato ni pel, se je odločil za to ime. Potem lahko dodaš še ti, Francesco italijansko noto, da povežemo malo s tem kar je Jure rekel.

Fancesco: Koromač je finocchio. Koromač se uporablja na žalost slabšalno za homoseksualnost. Offensive, žaljivo.

Slišati je, da ste se malce oddaljili od punka in ga nadomestili z metalom? Za to obstaja kakšen poseben razlog?

Aljaž: Po mojem da v bistvu, ko smo začeli igrat, pank del tega benda je bil naš bobnar. Jaz in basist sva bila oba malo bolj metalca, ampak basist je tudi rad šel malo v te smeri, pankarske. Potem pa sta obadva  začela poslušat jazz, tako da je ostal samo še metalec v bendu. Plus da sem jaz te komade pisal tako da je malo več tega ko panka. Mogoče nam tudi ni več bilo všeč uporabljat to, ampak da je še vedno ostala težka glasba s primesmi nekega eksperimentalnega. Ni prav jazz, čeprav so vsi glasbeniki v bendu so jazzisti. Ampak smo probali ta jazz spremenit malo v alternativo in ohranit to težko glasbo.

Jure:  Folk je začel John Zorna poslušat, Naked City, to je bilo ne.

Na Kunigundi letos postavljamo zrcala družbi. Kaj se bo zrcalilo v vašem?

Aljaž: Mogoče se zrcali to, da je v današnji družbi ful kaosa in naša muzika je kaotična muzika. Mi prihajamo vsi iz Vrtojbe, imamo glasbeno vasico, kjer igra več bendov. Recimo tudi Nesesari Kakalulu, bend ki je igral afro glasbo, je šel z zadnjo plato ful v neko kaotično glasbo in vedno pravijo, da kako bi lahko igrali drugačno glasbo kot tako v takšnih časih kakršni so naši. Mi smo igrali kaos že pred kaosom. In to da bomo mogoč malo slabše igrali, ker je korona zjebala vse.

BAKALINA VELIKA

Je etno band iz Čadrga. Njihova glasbena pustolovščina pa poslušalca popelje od skritih kotičkov starodavnih jam do tolminskih vršacev, se obilje eksperimentalnih, eklektičnih zvokov in inštrumentarija domišljeno spaja z Janijevimi zgodbami, ki so “žmohtnejše” in intimnejše kot kdajkoli prej.

Na Kunigundina vprašanja je odgovarjal Jani Kutin.

Jani, kako se je začela vaša glasbena pot in kako je prišlo do nastanka Bakaline Velike?

Z bratom Samotom, z dvojčkom, sva začela spontano s samega pisati pesmi, tam nekje pri 15ih. Samo se je začel kitaro učit, nobene glasbene šole nisva imela. Je pa res, da naju je že takoj v štartu spodbujal učitelj glasbe, Jože Štucin in potem smo kar vse dobili. “Uštimal” prvi band, to je bil bolj punk band “the štrudels”, potem je bilo še kup enih zasedb. Se mi zdi, da je res pomembno, da se spontano pišejo pesmi, da se zasedbe dobijo spontatno.”Kar pesem nuca, taka muzika, da se dela”.

Ste številčna skupina, kako vam uspe ohranjati dobro energijo, kako poteka vaš kreativen proces?

Se mi zdi, da je zelo pomembno, da se muzičarji dobro zastopimo, da smo prijatelji in da vsak prinese nekaj svojega zraven k muziki. Nas največ druži hrana, ker vsi radi dobro jemo. Zmeraj ko imamo vaje, kdo kaj skuha, odvisno kje smo. Marjan skoraj vedno prinese sladice. Se mi zdi ful pomembno, da imaš neko x stvar ob kateri se lahko družiš. Drugače nas vse zanima malo drugačna muzika in nam je potem izziv delat nekaj novega.

Avtorstvo vseh besedil pripada tebi. Od kod največ črpaš navdih za ideje?

Tako kakor povem v pesmi Mlada pesem. V bistvu pesmi pridejo same. Nikoli se nisem usedel z namenom, da bi napisal pesem. Prvo zmeraj pišem na melodijo. V glavi se mi pojavi melodija na katero bi se dalo pet. Vsaka pesem je tako nastala. Istočasno z melodijo ali pa kasneje pride še ena tema, ki gre k tej melodiji in potem nastane pesem. Lahko jo napišem v enem dnevu, lahko v večih, lahko jo pustim stati pa se vrnem kasneje, se en obremenjujem s tem. Ko je pesem končana, jo jaz zapojem že tako, kakor jo zdaj na koncu pojem. Torej delamo muziko na tekst, na odpeto pesem. Se mi zdi, da gre tako bolje skupaj. V bistvu je muzika tista, ki mora podpreti besedila, če besedila so. Dobro funkcionira ta način.

Kaj želite zrcaliti s svojim nastopom?

Malo prej, ko smo zapored zaigrali dve malo bolj žalostne pesmi je prišel do mene eden od poslušalcev in rekel : “ja dejma kakšno bolj na poskok, sej ni noben umru”. Se mi zdi, da se ravno o tem premalo govori. O smrti. Ful je tabu tema, smrt.  Totalno smo nepripravljeni, kot posamezniki in kot celo človeštvo. Kako se odvija. Pustimo korono pa vse ostalo. Kam drvi človeštvo. Če že pogledamo krivuljo populacije ljudi, ki je tisoče ljudi “šla v glih” zdej pa kar strmo narašča. Enkrat se bo to moralo ustavit in se bomo soočil s smrtjo. Če ne prej, itak vsak od nas sam. Zna biti, da drugače kakor smo vajeni. Naši predniki so se znali s tem bolje soočati zato, ker je takrat tudi umiralo več ljudi, tudi otroci so umirali zaradi raznoraznih bolezni. In sploh se ne govori o tem. Zato se mi zdi pomembno, da povemo to v pesmih. Da se govori o žalosti, smrti, vprašanju smrti. To se mi zdi glavno sporočilo. Torej, če govorimo o tem, potem nas ni strah. Ker če ne, ker je zdaj v svetu precej enega strahu, lahko le ta ubije vse kar je življenskega.