Projekt avtorja (Nove perspektive: Na romantično naravo subjektivnosti) je nelinearno filmsko raziskovanje opazovanja in odziva. Pokrajine nekega drugega sveta in prikazovanje stvari skozi imitacijo ustvarjajo transcendentno okolje za pogosto konfrontacijsko subjektivnost teme. Vsak izmed filmov ponuja alternativno perspektivo na določeno socialno subjektivno temo ter predsodke, na katere se vsakodnevno zanašamo zaradi potrebe po kategoričnem občutenju sveta okoli nas. Poleg razstave bo na ogled še kratek performans gibalne umetnice Neže Jamnikar, ki je kot plesalka sodelovala tudi pri ustvarjanju videov.

James Risbey (KAN/NZ) – vizualni umetnik

Mislim, da hočem biti bolj družbeno ozaveščen. Delam veliko glasbe za druge umetnike za performanse in gledališče in film in za vse te stvari. Naenkrat so moji možgani preklopili na nekaj bolj vizualnega  in tako sem začel veliko bolj razmišljati o perspektivi, ki jo imam, o popačenosti moje leče, kako vidim svet kot bel moški, iz srednjega sloja. Začel sem gledati stvari in ljudi in kako vse nekako naredimo eksotično v svetu, bolj romantično zaradi kulture. Tako sem začel razmišljati o tem kako lahko to razstavim, kako spremeniti našo perspektivo.

Tukaj postanem cel ”nerdy” (smeh). Raziskoval sem to, da moramo dajati stvarem pomen. Hodimo skozi svet in rečemo, to je avto, to je stvar, to je gora, ampak če bi se gora dvignila, bi bili »wtf se je pravkar zgodilo?! Ampak to lahko narediš z nadrealizmom na zelo določen način, tudi ko ljudje nekaj gledajo, nekaj kar je ponarejeno, njihovi možgani preklopijo in so prisiljeni interpretirati kaj gledajo v momentu. In to me zanima, to da preklopim možgane ljudem. Vse kar vidite tam notri v razstavi je rahlo spremenjeno, tako da morajo ljudje razmišljati o tem kaj gledajo in ne samo opazovati kar poznajo.

Ideja je, da bo po stopnjah, pod različnimi naslovi kot vera, morala in te zadeve in družina, ljubezen, skrbnost, zdravje in nato ta zgodba o uspehu kot kariera in te stvari in bodo vse kot nekaj ločenega. Delovale bodo kot ločeni subjekti, ki se bodo vrtele posamezno, ko bo končano. Upam da bom imel spletno stran z vsem tem. Ideja je, da je odprto, dokler se ne počutim, da je končano.

Razstavljam jih kjerkoli jih ljudje hočejo pokazati. V tem specifičnem formatu sem sodeloval s Črtom, ki vodi Fbunker galerijo. Govorila sva o prostoru in kako razdeliti videe in jih pokazati.

Oh, presneto (smeh), se razlikuje. Imel sem plesalce, ki so nastopali in so morali v nekem trenutku držati pozo za 8 sekund, tako da je trajalo štiri ure da smo posneli 1 minutni video. Včasih traja dlje in včasih je samo, dajmo narediti in posneti, da končamo. Odvisno od koliko procesa je pripravljenega.

Titan. Je to smiselno ali lahko grem kamorkoli na svetu? Mogoče, če grem dovolj hitro lahko grem nazaj v čas? Ne bi hotel iti nazaj v čas, je kar slabo tam.

Neža Jamnikar – gibalna umetnica

Z Jamesom sva bila cimra v Aucklandu in tam sem ga spoznala mal bolj kot umetnika in kot osebo in v bistvu je bil on tisti, ki me je povabil k sodelovanju v njegovih filmih, videih, ki so tudi razstavljeni v galeriji. Skozi to sva mal bolj spoznala umetniško prakso drug drugega in najbolj me je v bistvu pritegnila njegova uporaba, na kak način uporablja kamero, s tehnikami s katerimi se igra v snemanju in fotografiji, tut njegova glasba, ker je veliko glasbe pisal za plesalce v Aucklandu. Pa tut ta, mislim da nama je surealizm in ta neka ”disruption” v percepciji gledalcev obema blizu nekako. In to me je v bistvu najbolj pritegnilo.

Razlika vedno je, se mi zdi da vse stvari, ki jih počnem hranijo druga drugo in informirajo druga drugo. Od tega, da se udeležujem delavnic, ki mi dajo veliko novih informacij  in novih orodij, novih metod za raziskovanje giba in potem to mogoče preklopiti oziroma vpeljem v ”classe”, ki jih učim in to so mogoče tudi informacije, ki jih uporabljam v ustvarjanju svojih lastnih projektov. V bistvu bi rekla da vse, eno gre z drugim in gre z roko v roki in se dopolnjuje.

Mislim, da ima vsaka lokacija, vsak prostor, svoj čar, predvsem v zadnjih treh letih, ko mi je prostor postal veliko bolj pomemben kot del performativne umetnosti, torej uporabiti prostor kot del moje predstave oziroma kot del raziskovanja v procesu nastanka predstave, zato vedno v vsakem prostoru najdem nekaj zanimivega, kar potem informira moj gib in  moje razmišljanje o tem in s katero se ukvarjam. Pekarna je pa definitivno bila zanimiva in želim si da bi ostala taka kakršna je (smeh). Ampak verjamem, da so razlogi zakaj je sprememba.

Tujina zmeri ponudi novo perspektivo na tebe kot osebo, na življenje, na okolico, na ljudi s katerimi si v različnih odnosih in definitivno mi je dala nek prostor in čas, da sem imela priložnost procesirat stvari, ki so se mi dogajale  v zadnjih letih, da sem dobila nek nov pogled na svet in na samo sebe, da sem spoznala nove ljudi.  In jaz mislim, da je vedno tujina tisto kar te razširja in v bistvu je to bil največji plus tujine, da pač me razširja, na različnih nivojih.

Skozi vesolje, v različne temačne prostore in na različne zvezde in planete.