Velenje, 25. 8. 2019
KUNI INTERVJU: Bombyx Lori
Dvojec Bombyx Lori izvira iz miljeja klasične glasbe. Akademska vesoljca, oba po poklicu skladatelja, Alenja Pivko Kneževič ter Simon Penšek, sta svoje široko glasbeno znanje povezala v glasbo, v kateri se spopadata z razkošno paleto žanrov, ki sta jim najbližje oznaki trip hop in art
pop. Na koncertu sta z bobnarjem predstavila sveže izdan prvenec Little Gifts from the Universe, ki že žanje kritiško hvalo.
Živita v Ljubljani, sicer pa sta Velenjčana. Spremljata kaj glasbeno sceno tukaj?
S: Itak, najbolj prek frendov. Snøgg, Voglarjevi (vodja koncertne ekipe opp) izleti v neznano pa seveda Mrigs. Mlajša generacija pa … bendi Domna Oštirja (član koncertne ekipe opp) in podobno… kar pride do naju.
Kaj pa sicer rada poslušata?
A: Zelo veliko stvari, kar raznoliko. Ne omejujeva se na določene stvari, je kar široka paleta.
S: Ful mainstreama. (smeh)
A: Ja, Simon bolj mainstream, jaz pa vlečem na alter. Ampak se potem najdeva nekje na sredini.
S: Zadnje čase je na moji playlisti kar veliko od Bebe Rexha. To mi čist dogaja.
Za vama je nekaj koncertov v prestolnici, kakšen je občutek, prvi odzivi publike?
A: Občutek je fajni, dober. Odzivi publike so mešani, večinoma dobri, včasih pa pade tudi kakšna pripomba, ki jo poskušava, če se zdi smiselna, upoštevati in nadgraditi. Saj sva šele na začetku, tako da je tudi to zelo dobrodošlo.
Bombyx Lori. Zanimivo ime. Kaj pomeni, sta ga dolgo izbirala in zakaj sta ga izbrala?
A: Jaz sem dobila idejo, ko sem pisala magisterij za kompozicijo. Ko je Ligeti, skladatelj, našel inspiracijo v sviloprejkah. Sviloprejka pa je po latinsko »Bombyx Mori« in potem sva se midva malo poigrala s to idejo, da se nekako pozna od kod prihajava, iz klasičnega sveta, ker sva oba že od otroštva nekako dala vse te formalne glasbene stvari skozi. Tako da, to latinsko ime se nama dobro sliši. »Bombyx Lori«.
S: Ni pa bilo prvo ime. Eno leto sva iskala imena, preden sva prišla do tega. Potem je pa prišel ta! To je bilo to!
A: Bomb! (Smeh)
Oba sta izobražena glasbenika, Simon, med drugim delaš tudi filmsko glasbo, kakšne druge projekte še imata?
S: Oba delava filmsko glasbo, ona piše mjuzikl. Ja filmi in glasba, zaenkrat je to to. Free-lancama. Včasih malo bolj free, včasih malo bolj lancava (smeh).
Na Kunigundi sta oba že sodelovala, kaj vama ta festival pomeni, imata nanj lepe spomine?
A: Ja, v bistvu sva oba rastla gor z njim, čeprav še nisva tok stara (smeh).
S: Ravno sedaj je bila obletnica filma »Ukrivljanje prihodnosti«.
A: 10 letnica…
S: …kjer sva oba sodelovala in mislim, da je bila premiera ravno nekje v času Festivala Kunigunda, 10 let nazaj. Nekaj sva tudi sodelovala na nekakšnih inštalacijah in takšnih jajcah. Nikoli še nisva igrala na Kunigundi.
A: Ja, to je prvič.
S: Hudo je! Dobr feeling! Fajn je špilat na Kunigundi in ne biti samo publika. Dobr’ je, fajn je!
Kunigunda raziskuje polja kulture, ki je razprostrano kot vesolje. Kam bi šla, če bi lahko lahko potovala s svetlobno hitrostjo?
S: Kaj je že, VY Canis Majoris, tista ogromno zvezda v PM vesolja. A bi se sploh kje ustavila? Furala bi se pač po vesolju.
A: Ja, ne bi bilo slabo.
S: Aja, sam je potrebno pohitet, ker se vesolje vedno hitreje širi, potem bodo galaksije vedno bolj narazen.
A: Ja, vedno bolj daleč.
