Umetnica, ki se smeje vesolju, sebi in resnosti v umetnosti, iz svoje perspektive vidi vso stvar kot nekakšne anti-religiozne tehnike, ki razkrajajo vsakršno avtoriteto. Nina Koželj je avtorica napihljive instalacije »Zajčje leto«, ki jo v sklopu 20. Festivala mladih kultur Kunigunda gosti Galerija Velenje. Zajčje leto je razstava, ki se na humoren način dotakne nesmislov in idiotizmov. Navdih za ime razstave je Nina dobila v istoimenski knjigi Zajčje leto, pisatelja Arta Paasilinna. V njej se novinar Vatanen odloči zapustiti varen pristan in se skupaj z najdem zajčkom odpravi v divjino…

Nina, razstavljaš v Galeriji Velenje. Tvoja razstava je malce neklasična, drugačna od tistih, ki smo jih sicer vajeni. So vam, mladim umetnikom, vrata galerij in ostalih razstavnih prostorov na široko odprta ali so še nekoliko zadržani?

Odvisno od galerije in tega kar galerija zastopa. Jaz sem tukaj v Velenju dala neke predloge in so mi jih potrdili, nismo delali samo na zaupanje. Je pa mladim kar težko, gre recimo preko kakšnih razpisov pa še tam je razpisano zelo malo mest, tako da ni rožnato.

Zase praviš, da si cinik, smeješ se »resnosti« v umetnosti. So umetniki v tem času drznejši, kontrirajo tej »resnosti«, mogoče togosti?

Jaz sem diplomirala iz humorja v likovni umetnosti, torej sem raziskovala to področje in opažam, da je nek porast te težnje umetnikov do nekih humornih prezentacij. Se pojavlja to vedno bolj in mene to veseli.

Kaj pa se tebi zdi največji nesmisel oziroma nesmisel današnjega časa?

Toliko jih je, da težko zberem. Zdi se mi predvsem, da se ljudje ukvarjajo z brezveznimi stvarmi, ampak kdo sem jaz, da bi sodila, kaj je za njih brezveze, po eni strani? Po drugi strani, lahko pa jaz živim na tak način, ki se meni zdi, da je prav.
Je pa tako – jaz s svojo umetnostjo v resnici ne obsojam, ne sodim, jaz samo skušam neko splošno občutje, to kolektivno zavest, ki je vedno prisotna, malo skenirat kaj je trenutno v zraku. Na to potem naredim neko postavitev, ki je lahko čisto likovna. In tukaj je pomemben vsak detajl.
Ni pa moj namen nikoli bil opozarjati na svetovne probleme ampak včasih ljudje rabijo zgodbe.

V Velenju razstavljaš drugič. Kakšno se ti zdi občinstvo?

Ljudje so zelo odprti! To je prvo! Zadnjič sem šla na Velenjsko plažo in ljudje so zelo komunikativni. Tudi danes, na otvoritev, je prišlo veliko ljudi in sem vesela, presenečena, ker se predstavljaš kot mlad avtor v mestu, ki ni tvoj domači kraj. To je vedno težje, ker nimaš svoje domače publike. Res lepo. Odzivno mesto.

Tvoja razstava je v sklopu Festivala mladih kultur Kunigunda, katere znak in bistvo je že dvajset let srce. Kaj pa najbolj pospeši tvoj srčni utrip?

Kamera. (smeh)

Si ženska in s sabo po navadi verjetno nosiš torbico. Kaj nenavadnega se skriva v njej?

Kladivo! (smeh) Jaz kot kipar rabim kladivo petkrat na dan.

Kamorkoli na svetu lahko s svojim kladivom zabiješ svojo najljubšo sliko. Kje bi to bilo?

Mojo najljubšo sliko… seveda nekam, da jo bom lahko gledala. Egoisti, v resnici smo egoisti, ane?