Filmi in anime, stripi in mange, video in namizne igre, mitologija in tehnologija. Veličastni junaki, fantazijska literatura, laserski meči, cosplay in igranje vlog – vse to in še več se uvršča pod dežnik geekovske subkulture, ki so jo praznovali na KuniKonu – prvi konvenciji na Festivalu mladih kultur Kunigunda in v Velenju nasploh! Na pravi imitaciji San Dieškega Comic Cona se je zvrstila osmerica uprizoritev in predavanj z najrazličnejših smeri fantastičnega neba; to pa je pospremilo več kot 12 stojnic društev in organizacij, ki na njem organizirajo, združujejo in ustvarjajo od avtorjev edine slovenske mange, do kovača, ki ideje izvirnih cosplayerjev prenaša z papirja na kovino. ». Nekako si odgovor na to najraje predstavljam tako, da se spomnim mladosti – se spomniš? Jaz sem bil vitez, ki je šel rešit princeso, ujeto v stolpu. Ti si predstavljaš in se igraš , da si nekdo drug. Tu so zgolj – ker smo vseeno že odrasli, teme in liki so bolj odrasli, imajo zgodbo in hočejo nekaj doseč. Torej, vse skupaj je na konec koncev igra, zgolj globlja od tiste, ki smo jo igrali, ko smo bili v vrtcu,« je predstavnik LARP društva Metuzalem opisal, kaj ga žene k njegovemu hobiju.

In tudi nasploh je menatliteto med navdušenci nad vsebinami šlo opisati kot stopnjevano verzijo mladostnega navdušenja – tako po mnenju mladih Cosplayerjev, izmed katerih je glavno nagrado osvojila Ema Rener kot Elesh Norn iz serije kart Magic the Gathering, kot tudi po komentarjih starejših predstavnikov plati Gikovske kulture, na primer predavatelja o nordijski mitologiji, Andreja Ivanuše. Pod črto so obiskovalci na konvenciji  ugotovili kratko dejstvo, katerega sta Žiga Oset in Jure Forštneršič v podcastu Na potezi elegantno povzela: Biti gik je postalo kul! 

Kot omenjeno prej, smo se zadržali tudi pri predstavniku društva Metuzalem, ki je včeraj predstavljal eno izmed dveh udeleženih LARP Društev. O njegovem zanimivem hobiju smo z njim tudi poklepetali.

S čim se tvoje društvo ukvarja? 

Smo društvo Metuzalem. Ukvarjamo se z dogodki, ki se imenujejo Emona by night.

Mi v bistvu špilamo vampirje, ki v današnjem času – leta 2017 nadzorujejo celo Slovenijo. Kako to počno in kaj počnejo drug z drugim? No – večino časa zabadajo drug drugega v hrbet in se kregajo med seboj; ampak to mi nekako skušamo odigrat. Seveda pa na naših elizejih (dobimo se enkrat do dvakrat na dva meseca) odigramo tiste najbolj sočne dele glede življenja vampirja v Ljubljani v letu 2017. Nekateri izmed vampirjev so stari 200 let, spet drugi zgolj leto, dve ali pa tri. Glavno je, da se noben na teh elizejih ne počuti zares varno; vsaj notri, v igri, seveda. Ker pri naših igrah je tako – kolikor se nekdo počuti prestrašenega ali pa, kot da je v nečem zelo uspel; bolje je. In če ti dejansko uspe sanjat o tem, kar si doživel tisti dan, potem smo mi dosegli svoj cilj.  Vse skupaj potega v varnem okolju. Nekaj je smešno in prijetno nevarno samo do tiste točke, v kateri še veš, da to nevarnost lahko nadzoruješ. V osnovi se nam pa vseeno zdi, da bi igra izgubila na kvaliteti, če bi se vsi skos počutili samo varno, bi se imeli samo fajn in se smehljali… To ne bi bil point tega, da si ti zdej pošast in si umrl! V tem času se morš čim bolj potrudit, da iz svoje nesmrtnosti nekaj narediš.  Zanimivost se začne pri ambicioznosti nesmrtnih vampirjev. Kako nekaj doseči na sceni, kjer je vsa tvoja konkurenca nesmrtna prav tako kot tvoji šefi. Če hočeš koga nadomestit ali zamenjat, moraš res dokazati svojo kvaliteto. Zgodba je zelo zanimiva.

Kaj pa sploh je LARP, za popolnega laika? Kako dolgo se že z LARP-om ukvajraš ti?  

LARP – ali live action roleplay, je igra vlog v živo. Nekako si to najraje predstavljam tako, da se spomnim mladosti – se spomniš? Jaz sem bil vitez, ki je šel rešit princeso, ujeto v stolpu. Ti si predstavljaš in se igraš , da si nekdo drug. Tu so zgolj – ker smo vseeno že odrasli, teme in liki so bolj odrasli, imajo zgodbo in hočejo nekaj doseč. Torej, vse skupaj je na konec koncev igra, zgolj globlja od tiste, ki smo jo igrali, ko smo bili v vrtcu. 

Kdo se v LARP najpogosteje vključuje? Je veliko poklicnih igralcev? 

LARP sam po sebi se mi zdi namenjen komur koli. Imamo nekaj ljudi, ki imajo gledališke izkušnje, a jim včasih skoraj da ne pomaga. Kot LARP-ovec moraš odreagirat na scenarije, ki si jih težko zamisliš. So kakšne scene, ki se jih v naprej zmenimo. Večinoma pa se moraš v svoj lik toliko vživet, da odreagiraš organsko. Tu igralske izkušnje niso pomembne; Vsak lik bi namreč odreagiral drugače. 

Predvsem se moraš prepustiti in zaupat svojim soigralcem, da se boste skupaj imeli fajn. 

Kako se soočate z dejstvom, da živimo v družbi, v kateri vsak želi biti glavni junak? 

Pri naših zgodbah je vsak heroj svoje zgodbe. Vsak ima svoj svetleči moment – morda bo to sestanek pred vsemi vampirji, ali pa v neki zaprti sobici, ko se on sam pogovarja s starim vamprijem. Vsak lik bo v nekaterih trenutkih najboljši ali pa najslabši. Spotlightov je, kolikor je likov. 

Če vampirjem še bije srce, kaj jim najbolj pospeši utrip? 

Odvisno od vsakega vampirja posebej. 

Kaj pa tebi?