Velenje, 1. 9. 2017

INFO KUNIGUNDA: Intervju – Tilyen Mucik

Je našla svojo Rdečo nit?

Ob odprtju njene že druge razstave na Kunigundi, Rdeče niti, smo v prijetnem ambientu galerije FBunker poklepetali s prijateljico in dolgoletno sodelavko Tilyen Mucik. Preberi, kaj letošnja vodja fotografije meni o Velenju, rdeči barvi, mladih lokalnih umetnikih in cenah radiatorjev.

O čem govori tvoja nova razstava Rdeča nit?

Rdeča nit govori o tem, da mislim, da ljudje okoli sebe premalo gledamo. Mislim, da sem do tega spoznanja prišla zato, ker imam zelo slabo orientacijo in se rada in pogostokrat kje zgubim. Ne zgubim se dobesedno, ampak mi v trenutku tleskne: »O, poglej to hišo, poglej to ograjo, poglej kako so lepe rože!« Hotela sem fotografirati te stvari, kasneje pa sem jim nadela to preobleko, da sem si dala rdečo nit, da fotografiram rdeče stvari. Point razstave je, da je v tej obliki, torej na stenah. Dopade se mi zato, ker po tem tudi ljudje, ki gledajo ugotavljajo, kje je bila fotografija posneta. S tem preizkušam koliko tudi drugi gledajo okoli sebe. Kljub temu, da ljudje dnevno hodijo mimo teh motivov in mimo teh hiš, je včasih zelo težko ugotovit, kje je fotografija nastala.

Zakaj rdeča? Je to tvoja najljubša barva ali zato ker je rdeča nit, mogoče zato ker je Velenje rdeče?

Tukaj je spet ena zanimiva zgodba v ozadju in sicer rdeča je barva, ki jo načeloma najmanj prenesem in zaradi tega ker me živcira, jo največkrat opazim. Projekt se je začel ubistvu za projekt na mojem študiju, ker sem fotografirala v različnih mestih rdeče stvari. Velenju sem hotela nekaj dati zato, ker sem že nekaj časa v ljubljani in ker se vedno rada vračam domov. Zdi se mi, da je premalo izkoriščeno mesto v raznih umetniških projektih. Rekla sem si, da mi bo tudi večji izziv, zato ker mi je bolj poznano kot Ljubljana. Hoditi mimo stvari, ki so ti znane je še zmeraj iskati je težje, kot pa nekam ko greš kot turist, ki vidiš vse kot nekaj novega. Po tem pa je še ta povezava z občino, z Velenjem samim, z rdečo, tako da bom pustila, da si naj vsak po svoje intrepetira Rdečo nit.

Rekla si, da te rdeča malo živcira. Kaj osebno tebi pomeni rdeča barva? Kako jo interpretiraš? Je ljubeča? Agresivna?

V bistvu sem bolj na tisti strani, da me živcira, premočna, preagresivna. Tudi zaradi tega jo verjetno največkrat opazim. Že to, da je ne prenesem pomeni, da jo nekako dojemam kot vsiljivo.

Govorila si o Velenju in omenila to, da si že nekaj časa v Ljubljani. Na takih projektih Mladinskega centra ali pa recimo Šaleškega študentskega kluba si izmed mladih fotografov in fotografinj ali pa mogoče kar celo umetnikov na sploh, ena izmed tistih, ki največ razstavlja. Zakaj misliš, da je  drugih tako malo? Ali je beg možganov močno prisoten ali se ti zdi, da jih j enostavno v Velenju ni tako veliko, ki bi ustvarjali? Ni dovolj dobrih?

Kolikor opažam pri svojih vrstnikih in nasplošno pri umetnikih oz. nasplošno pri vseh ljudeh, se mi zdi, da kar čakamo, da nekaj pride do nas. Zdi se mi, da če si ti neuveljaven mlad umetnik, ne bo glalerija priša do tebe »Ej, a bi ti razstavljal?«. Ubistvu je za tem veliko trdega dela in veliko tudi teženja. Tudi meni gre to na živce, ne rada počnem to, da se »vsiljujem« s tem ko prosim za možnost ampak drugače ne gre. Zdi se mi, da je mogoče želja premajhna pri teh ostalih, je pa res tudi to, da poznam malo fotografov, ki so v tej art zadevi. Ljudje, ki delajo reportažno fotografijo so veliko bolj hvaležni, če je v National Geograficu objavljena fotografija kot pa, da bi razstavljali. Mislim, da sta to glavna dva razloga, ki ju vidim.

Tudi ti si začela s koncertno fotografijo. Kdaj si se odločila, da te art fotka zanima mogoče bolj kot vse ostalo, če je to sploh res?

Takrat, ko se mi je zdelo, da sem se od koncertov že malo »skurila« in ko sem začela iskati nekaj, prek česar bi predala svoje misli, svoje občutke naprej do gledalca in to v koncertni fotografiji mogoče je možno, ampak sama tega ne znam čez koncertno fotografijo speljati. Veliko mi je pri tem pomagal predmet avtorska fotografija na fakulteti, kjer smo ogromno debatirali o tem kako se umetniki izražamo. Takrat so mi v bistvu odprli pogled na celo razširjeno polje fotografije, ki obstaja. Prej sem poznala samo eno fotografijo in po tem ko sem začela brskati, ko sem začela po tujini hoditi na razstave, ko sem začela spremljati tuje umetnike, po tem se odpira, po tem greš in gradiš iz dneva v dan.

Omenila si različne vrste fotografije – zadnje čase pa v svoje ustvarjanje mešaš še druge medije. O intermedijski umetnosti smo se že pogovarjali z Dejanom Požegarjem, zanima me, če imaš ti kak pogled na mešanje medijev in na sceno intermedijske umetnosti v Sloveniji. Misliš, da bi se ti lahko kdaj odmaknila od fotografije za voljo drugih medijev?

Kot sem rekla za koncertno fotko – da sem zaradi repeticije in dolgega dela na tem področju pregorela; podobno velja tudi za fotografijo nasploh. Fotografija mi je s časom postala premalo. Glavni razlog za moje mešanje medijev in dodajanje še drugih elementov fotografiji je to, da bi s svojo umetnostjo rada pisala čim boljši prevod, čim boljše podnapise za gledalca. Čim več oprijemljivih stvari, o katerih razmišljam, ki jih vidim in čutim – rada bi, da vse te stvari obiskovalec, ki me ne pozna, začuti, ko stopi v galerijo. Rada bi, da razume, na kakšni valovni dolžini sem, ter da me tam sreča.

Če mislim, da bom kdaj šla tako daleč, da bi fotografijo odrinila na stran? Ne upam reči niti ne, niti ja – mislim pa, da bi to verjetno vseeno težko storila. Še vedno je fotografija moj primarni medij, v njem se počutim zelo udobno. Tudi zaradi tega gradim okoli njega, njemu dodajam in podrejam stvari – se ne toliko osredotočam na ostalo. Trenutno mislim, da bom ostala tu in gradila kolaž različnih medijev okoli fotografije.

Na zadnji razstavi si se ukvarjala s cvetjem, danes tu spet s prostorsko instalacijo, kot si to storila že na tisti pred njo, La Lobi. Te še kak medij rajca?

Instalacije so mi ful fajn. Lahko narediš kar koli – se pa obračam vse bolj k botaniki. Že v osnovni šoli sem uživala v kemiji, zdaj pa začenjam združevati dve meni ljubi stvari – Eksperimentiranje z rožami in fotografijo. Mislim, da me botanika veseli predvsem zato, ker je fotografiji na svoj način podobna. Kot fotografije, lahko tudi rože obdeluješ v neskončnost. Če to dvoje združiš, pride do novih reakcij, do novih kolažev. Mislim, da bom še mešala z rožami; instalacije pa mi vseeno še vedno fejst dogajajo.

Očitno pa obstajajo tudi neki mediji, ki ti očitno ne ležijo najbolj. Menda tudi lesarstvo in železarstvo. Nam lahko poveš nekaj o svojem včerajšnjem obisku pri Hudoverniku? (Lesnina in Železarstvo Hudovernik Velenje)

(smeh) Pri Hudoverniku sem bila včeraj, ko sem dele instalacije sprejala na belo. Po šestih porabljenih pločevinkah sem ugotovila, da to ne bi nikoli popolnoma belo. Šla sem do Hudovernika in prosila za vse, kar imajo belega. Najprej sem dobila radiator!

To je bilo predrago in preveliko. Na koncu sem odkorakala s trinajst metri koaksialnega kabla – naj izpostavim, da sem si to besedo posebej zapomnila…, pa neke cevi, ki se zvijajo, pa, aha! Tisto tubo, ki gre iz WC školjke v steno. Pobi so me čez nekaj časa samo še začudeno gledali in spraševali, kaj bom z vsem tem delala – menda sem bila malo sumljiva. Je bilo pa zabavno!

Že nekaj časa se zabavaš tudi na Kunigundi. Mi najprej poveš koko dolgo si že zraven in kaj ti pomeni?

Iskreno ne vem. V klubu eMCe plac slikam že od šolskega leta 2011/2012, Kunigunda je verjetno prišla kakšno leto za tem. Skos je fajn, kaj naj rečem. Že dejstvo,  da čas tako leti, da ne vem več kako dolgo je, je pokazatelj v resnico te trditve.

Kaj mi najbolj pospeši utrip? Danes je bil kar pospešen pred govorom. Po mojem trema pred tem, da pokažem ljudem to, kar sem naredila. Pa tudi kak dober film, dober komad, kakšno potovanje in spoznavanje novih ljudi. To je zmeraj dobro.

Tilyen Mucik, Vodja fotografije na FMKK, Avtorica Rdeče niti

[MEC id=”1841″]

Sharing is caring!